Kje bodo fotografije objavljene?



Fotografije bodo predstavljene strokovni in splošni javnosti v obliki strokovnih okroglih miz, multimedijski inštalaciji, knjigi, na spletu in v medijih.


Želim pristopiti k projektu. Na koga se lahko obrnem?


info@facing-death.com, 041 320 502
alenka.kriznik@hospic.si, 031 669 088



Kaj bomo kot družba s takim projektom pridobili?


Gre za inovativen vizualni umetniški projekt, ki zaradi participativne narave prispeva k detabuizaciji smrti med strokovno in splošno javnostjo, hkrati pa omogoča, da vsak sodelujoči posameznik pogleda »iz oči v oči« lastni minljivosti. To omogoča tudi prepoznavnost pomena paliativne in hospic oskrbe v zadnjem življenjskem obdobju, katere potencialni uporabniki smo vsi izmed nas ter snovanje ustreznih zakonskih podlag, ki bodo posredovane ustreznim odločevalcem. Izvedba projekta bo pomembno prispevala tudi k usposobljenosti in krepila kompetence zaposlenih in prostovoljcev Slovenskega društva Hospic ter drugih strokovnjakov s področja paliativne oskrbe in zdravstvenega varstva ter opolnomočala za komunikacijo z umirajočimi, hudo bolnimi ter njihovimi svojci.


Ali je to kar počnete sploh etično?



Tema etičnosti je zelo pomembna in smo jo v okviru rednih sestankov fokusne skupine že večkrat odprli. Zavedamo se, da za umetniški del projekta, katerega cilj je multimedijska razstava, knjiga (foto esej z zgodbami hudo bolnih in udeležencev projekta) in okrogle mize, ne potrebujemo mnenja etične komisije, je pa za samo izvedbo potrebna popolna transparentnost in vključenost vseh neposredno in posredno udeleženih.



Koliko boste s tem projektom zaslužili?


Projekt Facing Death je neprofiten. Do danes je bilo opravljenih več kot 1000 prostovoljnih ur. Projekt financiramo z lastnimi sredstvi, s sredstvi pridobljenimi na razpisih in donacijami.



Kaj bom imela/imel jaz od tega, da se fotografiram pred in po smrti?


Odgovor na to vprašanje poiščite v sebi. Morda bo zabavno ;)


Ali bo projekt
negativno vplival
na moje bližnje?

V preteklosti so obstajali običaji in obredi, ki so bili povezani s spremljanjem hudo bolnih, umiranjem in žalovanjem. Ti občaji in obredi so pomagali ljudem, da so se lažje soočali s svojo težko življenjsko situacijo, kot je spremljanje hudo bolnega svojca, sprejemanje lastnega minevanja in žalovanja. Vse to je vsebovalo tudi fotografiranje bolnika in umrlega ter njegovih svojcev in ostalih, za bolnika/umrlega pomembnih oseb, ki so bile vključene v spremljanje. Žalujočim so tako izpeljani običaji pomagali v procesu žalovanja, tudi fotografije so bile pomembno podporne za žalujočega, saj je spominjanje skozi gledanje fotografij eden od obredov, ki žalujočega vodi po poti žalovanja.